The Day After Tomorrow (2004)

The Day After Tomorrow (2004)

Žanr: Akcijski
Slovenski prevod: Dan po jutrišnjem (2004)
Dolžina: 124 minut
Država: USA
Režija: Roland Emmerich
Scenarist/i: Roland Emmerich | Roland Emmerich | Jeffrey Nachmanoff
Producent/i: Roland Emmerich | Ute Emmerich | Stephanie Germain | Mark Gordon | Thomas M. Hammel | Lawrence Inglee | Tavin Marin Titus | Kelly Van Horn | Kim H. Winther
Glasba: Harald Kloser

Zgodba

Kaj če smo na pragu ledene dobe?
To vprašanje preganja strokovnjaka za klimatske spremembe Jacka Halla (Dennis Quaid). Hallove raziskave kažejo, da lahko segrevanje Zemlje sproži nenadno in katastrofalno spremembo podnebja na planetu. Ledene stene, v katere je zavrtal na Antarktiki, kažejo, da se je to že zgodilo pred deset tisoč leti. In zdaj svari vlado, da se to lahko ponovno zgodi, če ne bodo hitro ukrepali. A njegovo opozorilo pride prepozno.
Vse se začne, ko je Hall priča, kako se kos ledu, velik kot Rhode Island, odlomi z antarktične ledene plošče. Potem se po svetu zvrsti serija vse bolj burnih vremenskih pojavov: toča v velikosti grenivke potolče Tokio, Havaje biča najhujši orkan v pisani zgodovini, v New Delhiju zapade sneg in po Los Angelesu pustošijo tornadi.
Jackov kolega s Škotske, profesor Rapson (Ian Holm), v telefonskem pogovoru potrdi Jackove najhujše strahove. Stopnjujoči se in nenavadni vremenski pojavi napovedujejo velikanske globalne spremembe. Topeča se polarna predela sta v oceane izlila preveč sveže vode in prekinila tokove, ki uravnavajo naš vremenski sistem. Segrevanje Zemlje je planet pripeljalo na rob nove ledene dobe. In vse se bo zgodilo med globalno super nevihto.
Medtem ko Jack o neizogibni podnebni spremembi svari Belo hišo, je njegov sedemnajstletni sin Sam (Jake Gyllenhaal) ujet v New Yorku, kjer se je s prijatelji udeležil srednješolskega akademskega tekmovanja. Zdaj se mora spopasti z hudimi poplavami in naraščujočo temperaturo na Manhattnu. Zatekel se je v Manhattansko javno knjižnico in nekako mu uspe po telefonu priklicati očeta. Jack ga utegne samo posvariti: za vsako ceno ostani noter.
Masovna evakuacija proti jugu je v polnem teku in Jack se odpravi na sever v New York, da bi rešil Sama. A niti Jack ni pripravljen na to, kar se bo zgodilo njemu, njegovemu sinu in planetu.
V Dnevu neodvisnosti nam je Roland Emmerich pokazal, kako bi svet skoraj uničili nezemljani. Zdaj, v Dnevu po jutrišnjem je sovražnik še bolj pogubna sila: narava sama.
"Gre za epsko zgodbo o preživetju in junaštvu z neprekinjeno akcijo in spektakulanimi vizualnimi učinki," pravi Mark Gordon. "Ta film vsekakor nudi vizualno razkošje, kakršnega od Rolanda Emmericha občinstvo tudi pričakuje."
Čeprav je Emmerichova vrsta spektakularnosti integralni del pri posredovanju zgodbe, pravi, da v filmu ne manjka človeških elementov. "Ne glede na to, kako sijajni so učinki," pravi Emmerich, "je srce filma še vedno človeška drama. Oče in sin, ki ju igrata Dennis Quaid in Jake Gyllenhaal, sta ranljiva, ljubeča in v sporu. Zato je njun boj zoper to neverjetno silo narave tako vznemirljiv. Gre za univerzalni boj človeka proti Naravi. Nazadnje pa gre za zmago človeškega duha."
"V osnovi je to drama o navadnih ljudeh, ki se prebijajo skozi izjemne okoliščine," pravi koscenarist Jeffrey Nachmanoff. "Gre za družino, ki skuša preživeti ekološko katastrofo. Vsak član mora dati vse od sebe. Mladenič postane vodja, deloholični oče napne vse sile, da reši sina, mati pa tvega lastno življenje, da bi rešila fantka. To je zgodba o ljubezni, trpljenju in človeškem boju za preživetje. Je pa tudi opozorilo, kaj se lahko zgodi, če bomo še naprej izzivali Mater Naravo."
Uspešnica Twentieth Century Fox iz leta 1996 DAN NEODVISNOSTI je bila čista znanstvena fantastika; ni temeljila na razširjenem prepričanju, da se neizogibno bliža invazija iz vesolja. DAN PO JUTRIŠNJEM pa ponuja scenarij, ki korenini v resničnih skrbeh zaradi stanja našega planeta. "Iz dinamičnih razlogov smo malce premaknili časovne okvirje, v katerih lahko pride do ledene dobe," pravi Mark Gordon, "vendar je teorija, da lahko segrevanje Zemlje povzroči nenadno spremembo podnebja, deležna vse večje pozornosti. Čeprav nihče ne ve, kam vodi človeško onesnaževanje zraka z ogljikovim dioksidom, so nekateri znanstveniki to poimenovali "največji nenadzorovani znanstveni poskus v zgodovini."
Najsi bo to ironija ali naključje, prav med snemanjem filma se je zvrstila serija ekstremnih vremenskih pojavov, ki so še podkrepili dokaze, da se klimatske spremembe že dogajajo.
V času priprav je smrtonosna toča opustošila osrednjo Kitajsko. Toča je bila velikosti jajca, ubila je 25 ljudi, številne žrtve pa so imele na glavi skoraj usodne poškodbe. Nevihta je ruvala drevesa, razbijala avtomobilska stekla, povzročila daljše izpade električne energije in v severnih delih province Henan uničila več stavb.
Naslednji mesec so Evropo razbrazdale, kot so jih kasneje poimenovali, Poplave stoletja. Skoraj tri tedne je lilo kot iz škafa, dež je poplavil londonsko podzemsko železnico, uničil vinograde in nasade oliv v severni Italiji in odnašal turiste z ruske obale Črnega morja. Umrlo je vsaj 108 ljudi, na deset tisoče so jih morali evakuirati.
Novembra, samo tri mesece pred začetkom snemanja v Montrealu, so po Ameriki pustošili tornadi in druge vremenske neprilike. V enem dnevu se je tal dotaknilo 75 tornadov, pri čemer je umrlo 36 ljudi, škoda pa je nastala v 13 državah. Poleg tega je bila v času snemanja v Montrealu štiri mesece ena najhujših zim v zgodovini, temperature so večkrat padle na 25 stopinj pod ničlo.
Še bolj srhljiv primer, kako življenje posnema umetnost, pa je bil padec v morje Larsenove B plošče na Antarktiki marca 2002, samo nekaj tednov po tistem, ko sta Emmerich in Nachmanoff napisala prizor, ki opisuje natanko to. "Takrat smo se šalili, da moramo s snemanjem pohiteti, sicer bomo snemali dokumentarec," pravi Emmerich.
Glede na resnične dogodke, ki so se zvrstili v času načrtovanja in snemanja filma, so se Emmerich, Gordon in Nachmanoff strinjali, da mora DAN PO JUTRIŠNJEM kar najbolj natančno vsebovati sodobna znanstvena razmišljanja o segrevanju Zemlje.
"V središču vsakega filma katastrofe mora biti nekaj, kar temelji na dejstvih, nekaj resničnega, česar se občinstvo lahko oklene," pravi Emmerich. "Tisto, kar že vemo o segrevanju Zemlje in klimatskih spremembah, nam je ponudilo krasno, na podatkih temelječo osnovo za film in prav to neposredno vpliva na prepričljivost likov in sveta, ki smo ga zanje ustvarili."
"Film se radikalno ločuje od prave znanosti po hitrosti, s katero se odvijajo stvari," pravi Gordon. "Ko znanstveniki govorijo o nenadni klimatski spremembi, govorijo o petih do desetih letih, ne o nekaj tednih. Naš cilj ni bil do podrobnosti razglabljati o kompleksni znanstveni tezi v dveurnem filmu. Hoteli smo posneti sijajen film, ki ljudi ne bo le zabaval, ampak jih bo morda - res samo morda - tudi razsvetlil."
Kot po naključju je Pentagon februarja letos izdal poročilo oziroma oceno o tem, kako grožnja globalne klimatske spremembe lahko vpliva na nacionalno varnost. Poročilo resno jemlje možnost nenadne klimatske kataklizmične spremembe, ki bi jo povzročilo segrevanje Zemlje. Skratka, izmišljena zgodba Dneva po jutrišnjem morda sploh ni tako zelo izmišljena.
Klimatske spremembe. Topeči se polarni vrhovi. Ledena doba. Super zmrzal. Po besedah Dennisa Quaida te besede opisujejo vreme v in izven montrealskih studiev, v katerih so imeli filmarji pet mesecev svoj sedež med zimo 2002-03.
"Povsod je bilo mraz," pravi Quaid. "Mraz je bilo v studiih, mraz je bilo zunaj, mraz je bilo čez dan in ponoči je bilo peklensko hladno. Tam smo med novembrom in aprilom v Montrealu med eno najbolj mrzlih zim snemali film katastrofe o naslednji ubijalski ledeni dobi. Temu nismo mogli ubežati. Na določeni točki ljudi nismo prepoznavali po obrazih, ampak po barvi njihovih bund."
"Če se med snemanjem nismo opotekali skozi vihar," pravi Quaid, "potem smo premočeni zmrzovali zaradi nalivov ali toče ali poplav ali orkanov, ki so divjali po drugih studiih. Vsi, ki niso pristaši Vremenskega kanala, bodo zdaj to postali, ker je v tem filmu vse. Vsi filmi katastrofe, kar ste jih kdaj videli, strnjeni v eno samo neprekinjeno velikansko globalno meteorološko kataklizmo."
Na podlagi Quaidove izjave bi lahko ugibali, da je Dan po jutrišnjem predstavljal serijo izzivov ne le za filmske ustvarjalce, pač pa tudi za Quaida in njegove soigralce.
"Izziv sploh ni prava beseda," pravi Quaid v smehu. "Bolj je šlo za preživetje. Vsi smo skušali preživeti med snemanjem filma o preživetju. Filme s posebnimi učinki sem že snemal, a ne takih razsežnosti. Igralci so zagotovo morali premagati različne izzive. Oblečeni smo bili v štiri ali pet slojev debelih oblačil in močne čevlje in potem so na nas pihali umetni sneg z velikanskimi napravami za ustvarjanje vetra, ki je pihal s hitrostjo 14 kilometrov na uro. Zadeve ti pridejo v usta in v nos in v očala in samo skušaš obdržati oči odprte. Včasih je bilo prav nadrealistično. Tak poletni film bi si želel ogledati... krasna zgodba, krasni učinki, krasno sporočilo...zato je bilo zame biti v takem filmu noro. Zares sem bil navdušen in še vedno je to najboljši način služenja kruha."
"Kot igralec lahko rečem, da je bilo snemanje tega filma malce čudno," pravi Jake Gyllenhaal, "a čudno na dober način. Spoznaš, da imaš v takem filmu samo majhno vlogo znotraj velikanske celote. Ena od zanimivejših stvari zame je bila, da sem pol leta snemal nekaj, o čemer se mi niti približno ni sanjalo, kako bo videti na koncu, ker je velika večina filma nastala brez mene ali igralcev oziroma bo nastala v post produkciji. Skoraj tako je, kot bi bil med občinstvom, ker nisem nikoli dobro vedel, kaj bo sledilo. Prav zabavno bo sedeti v temni kinodvorani in gledati, kako se bo odvijalo."
Tako kot Quaida je tudi Gyllenhaala mrazilo in prevračalo v vlogi zmedenega najstnika, ki postane junak. "Prvič nastopam v takem filmu, zato sem vedel, da me čaka nekaj presenečenj," pravi Gyllenhaal. "Če bom že snemal tak film, sem si mislil, potem bi ga snemal z Rolandom Emmerichom. Je res genij za take reči in zares razume naravo te zveri."
Gyllenhaal je moral še s tremi soigralci, Emmy Rossum, Arjayem Smithom in Austinom Nicholsom, stiskati zobe med sekvenco poplave v New Yorku, ki so jo posneli v prostornem bazenu, zgrajenem v velikanski montrealski delavnici za popravilo in vzdrževanje vlakov. Dva tedna so morali igralci in statisti kljubovati močnim vetrovom in dežju, medtem ko so tekali po ulici Manhattana, ki je bila več metrov pod vodo.
"Bilo je kot vodna aerobika v mokrih volnenih oblačilih ves dan dva tedna," pravi Rossum, ki upodablja pametno in lepo študentko Lauro. "Predstavljajte si, da tekate po ulici gor in dol in gor in dol po stropnicah knjižnice, ki so več metrov pod vodo. To je bila res neverjetna izkušnja - vroča in mrzla obenem, lepljivo, tresoče, vetrovno in deževno podvodno mučenje. In bila je ena najbolj prima stvari, kar sem jih kdaj počela v življenju."
Seli Ward, ki igra Lucy Hall, Jackovo ženo in Samovo mamo, ni bilo potrebno trpeti vremenskih neprilik, saj med nevihto ostaja v bolnišnici in rešuje paciente. "Vloga Lucy mi je bila seveda všeč," pravi Wardova, "a poleg posebnih učinkov ima film tudi nekaj čudovitih sporočil. Govori o preživetju družine in o tem, kako pomembno se je boriti, da ostane skupaj. In potem je tu seveda okoljevarstveno sporočilo o segrevanju. Čeprav je film dramatiziran in na določenih mestih pretirava, ima tisto, kar želi povedati, trdno osnovo, povedati pa želi naslednje: Če ne bomo poskrbeli za planet, ta ne bo več prav dolgo skrbel za nas. Ta misel te strezni in po mojem bo o tem razmišljalo občinstvo po prihodu iz kina, češ: Uf, vesel sem, da je bil to samo film."
Tovrstni filmski žanr cveti že desetletja skozi potrese, peklenske stolpnice, prevrnjene čezoceanke - in celo vlakce smrti, ki so ušli nadzoru. Zakaj ima občinstvo tako rado žanr katastrofe? Zakaj so ti filmi tako privlačni za ljudi po vsem svetu?
"Vsi, vključno z menoj, imamo vrat iz gume," pravi Dennis Quaid. "Če gre za požar ali iztirjen vlak, vsi se ustavimo in pogledamo. V delčku sekunde se vprašamo, ali koga poznamo... potem smo hvaležni, da ne... in potem se vprašamo, kaj bi storili v takšni situaciji. Katastrofe - in nasploh filmi katastrof - izpostavljajo človeška čustva. Mislim, da občinstvo uživa ob vzponih in padcih in mislim, da uživajo tudi, ker njihovo domišljijo podžigajo vprašanja, kot so: "Kako bi se sam znašel v taki situaciji?"
"V filmih katastrofe je bistvena humanost ljudi," pravi Jeffrey Nachmanoff. "Ljudje želijo videti, kako drugi ljude reagirajo na katastrofo, nekateri ravnajo pogumno, drugi strahopetno in tretji se s tako situacijo skušajo okoristiti. Mislim, da si občinstvo rado predstavlja, da bi ravnalo junaško."
"Občinstvo ima rado vizualno pripoved," pravi Mark Gordon. "Rado ima spektakel, akcijo in pustolovščino in rado gleda like, večje od življenja samega, ki se znajdejo v situaciji, večji od življenja samega. Za dve uri postanejo junaki ali žrtve, reševalci ali rešeni. Postanejo del nečesa, kar verjetno v življenju ne bodo izkusili. Ne samo, da se radi znajdejo sredi katastrofe, radi se ji tudi prepustijo."
"Če gre svet k vragu, si se prisiljen zazreti v lastno življenje," pravi Roland Emmerich, "in občinstvo se tega ob ogledu filma katastrofe zaveda. Morajo se zamisliti nad lastnim življenjem, morajo sprejeti odločitve, kot so denimo, kaj ti je zares pri srcu in koga imaš resnično rad. To je hkrati strah zbujajoče in vznemirljivo. Zato imam rad tovrstne filme. Poleg tega se sprašujem, kaj bi sam storil... tudi sredi snemanja se sprašujem: Kaj bi storil v taki situaciji? Gre za zanimivo vprašanje in odgovor nanj včasih ni preprost."

Igralci

  • Dennis Quaid
  • Jake Gyllenhaal
  • Emmy Rossum
  • Dash Mihok
  • Jay O. Sanders
  • Sela Ward
  • Austin Nichols
  • Arjay Smith
  • Tamlyn Tomita
  • Sasha Roiz
  • Ian Holm
  • Nassim Sharara
  • Carl Alacchi
  • Kenneth Welsh
  • Michel 'Gish' Abou-Samah
  • Robin Wilcock
  • Jason Blicker
  • Kenneth Moskow
  • Tim Hamaguchi
  • Glenn Plummer
  • Adrian Lester
  • Richard McMillan
  • Nestor Serrano
  • Sylvain Landry
  • Chris Britton
  • Vlasta Vrana
  • Pauline Little
  • Alan Fawcett
  • Howard Bilerman
  • John Maclaren
  • Frank Schorpion
  • Rachelle Glait
  • Pierre Leblanc
  • Richard Zeman
  • Perry King
  • Frank Fontaine
  • Mimi Kuzyk
  • Al Vandecruys
  • Vitali Makarov
  • Russell Yuen
  • Tim Bagley
  • Pierre Lenoir
  • Don Kirk
  • Lisa Canning
  • Terry Rhoads
  • Nicolas Feller
  • J.P. Manoux
  • Chuck Shamata
  • Phillip Jarrett
  • Tetchena Bellange
  • Tony Calabretta
  • Vivian Winther
  • Sheila McCarthy
  • Tom Rooney
  • Amy Sloan
  • David Schaap
  • Marylou Belugou
  • Nobuya Shimamoto
  • Bunrey Miyake
  • Karen Glave
  • Jennifer Morehouse
  • Christian Tessier
  • Joe Cobden
  • Caroline Keenan
  • Aaron Lustig
  • Sam Woods
  • Jesus Perez
  • Jack Laufer
  • Luke Letourneau
  • John Sanford Moore
  • William Francis McGuire
  • Michael McNally
  • Anne Day-Jones
  • Emanuel Hoss-Desmarais
  • Lynne De Bel
  • Mikio Owaki
  • Terry Simpson
  • Alvin Tam
  • Joey Elias
  • Ron Darling
  • José Ramón Rosario
  • Kwasi Songui
  • John Colton
  • Dilva Henry
  • Mark Thompson
  • Wendy L. Walsh
  • Mark Pfister
  • Ana Garcia
  • Lauren Sanchez
  • Rob Fukuzaki
  • Ross King
  • Robert Holguin
  • Suzanne Michaels
  • Leyna Nguyen
  • Lina Patel
  • Rosey Edeh
  • Lori Graham
  • Jesse Todd
  • Gordon Masten
  • Matt Adler
  • Ray Légaré
  • Matt Holland
  • Greg Kramer
  • Joel McNichol
  • Rick Hoffman